predavanje Letizie Michielon

Muzikološko društvo v sodelovanju z Oddelkom za muzikologijo Filozofske fakultete 
 in Italijanskim inštitutom za kulturo  vabi na predavanje Letizie Michielon, z naslovom Estetika sublimnega pri Kantu, Schillerju in Beethovnu. Predvanje bo  v torek, 5. 5. 2015, ob 11.30 v prostorih Italijanskega inštituta za kulturo (Breg 12). 


Začetki sublimnega kot estetske kategorije segajo v helenistično dobo, natančneje v 1. stoletje pr. n. št., ko je neznani filolog, Psevdo-Longinus, napisal Perì Ipsous, ki ob Aristotelovi Poetiki velja za enega izmed najpomembnejših antičnih spisov. Prelomnico v tradiciji sublimnega predstavlja Kantova teorija, predstavljena v deluKritika razsodne moči  (1790). V Analitiki sublimnega Kant sublimno opredeli kot notranje razpoloženje, občutenje, ki obsega predvsem občutek upora proti nečemu, kar nas preplavi, čemur nemudoma sledi tok življenjske moči, ki nas nagovarja, da se odzovemo, in nas navdaja z občutkom moči.

Schiller je Kanta odkril prav skozi Kritiko razsodne moči in njegova dela preučeval v obratnem vrstnem redu: najprej prek Kritike razsodne moči in nato prek Kritike praktičnega uma, Kritike čistega razuma in zgodovinskih spisov. V tem času je za deset let prekinil z aktivnim ustvarjanjem, saj se je zavedal potrebe po poglobitvi svojega znanja na filozofsko-teoretičnem področju. Med prvimi razpravami, ki jih je napisal, ko je zaključil s študijem Kantovih spisov, so O tragični umetnosti, O vzvišenem in O patetičnem. 

Beethovnov heroizem izhaja iz preoblikovanja sublimnega kot estetske kategorije. Pri tem se naslanja predvsem na Schillerja, v kombinaciji s Herderjevo intuicijo življenjske energije, ki je tako mogočno utelešena z zvokom. Beethovna je še posebno privlačila Schillerjeva teorija patosa, ki je postala središče njegove Patetične sonate, idealne in stroge sinteze raziskovanj oblike in jezika, ki jih je Beethoven opravil do njenega nastanka.

Letizia Michielon, italijanska pianistka in skladateljica, je študij kompozicije zaključila na konservatoriju v Benetkah, na Univerzi Ca Foscari pa je magistrirala iz filozofije in nato vpisala doktorski študij na Univerzi v Padovi. Je redna profesorica na Konservatoriju Giuseppe Tartini v Trstu, kjer predava klavir, klavirsko literaturo 20. stoletja in filozofijo glasbe. Njena dela so izšla pri založbah Il poligrafo, Mimesis in Il melangolo. Kot pianistka je prejela več nagrad na italijanskih in mednarodnih klavirskih tekmovanjih in kot solistka nastopala po Evropi, Kanadi in ZDA. Sodelovala je tudi na mednarodnih festivalih sodobne glasbe in igrala s priznanimi orkestri (Orchestra del Teatro La Fenice, Orchestra Sinfonica Siciliana, Orchestra da Camera di Padova e del Veneto, Orchestra Philarmonia Italiana).
Nekatere njene skladbe, ki so izšle pri Ars Publica, so v okviru prestižnih festivalov sodobne glasbe (Beneški Biennale Musica; Ex Novo Musica; Festival Perpignan; BKA Berlin; Festival Lo Spirito della Musica di Venezia, Teatro La Fenice) izvedli znani ansambli (Ex Novo Ensemble, Washington Square Ensemble, L’Arsenale Ensemble).