Mantuanijevo nagrado je prejela
dr. Darja Koter
Dr. Darja Koter s svojim strokovnim in raziskovalnim delom intenzivno soustvarja dosežke slovenske muzikološke stroke. Darja Koter je leta 1983 diplomirala na Akademiji za glasbo UL na oddelku za glasbeno pedagogiko, kjer je leta 1994 ubranila magistrsko nalogo Instrumentarij salonov ter meščanskih in plemiških kapel v ptujski zbirki glasbil ter štiri leta kasneje še doktorsko disertacijo Pojav in razvoj delavnic glasbil ob glasbenem šolstvu na Slovenskem. Svoje raziskovalno delo je začela kot kustodinja zbirke glasbil v Pokrajinskem muzeju na Ptuju, kjer je delovala od leta 1990 do leta 2002. Pod njenim vodstvom je zbirka leta 2000 dobila status nacionalnega pomena. Njeno delo v muzeju je deloma opredelilo tudi njen temeljni raziskovalni interes. Dr. Koterjeva se tako posveča zbiranju inštrumentov, dokumentiranju in raziskovanju inštrumentalne dediščine ter zgodovini izdelovanja glasbil na Slovenskem. Poleg tega intenzivno preučuje splošno slovensko glasbeno preteklost ter posebej tudi glasbeno ikonografijo slovenske likovne dediščine.
dr. Darja Koter
Od leta 2002 je dr. Darja Koter zaposlena na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer trenutno deluje kot redna profesorica za področje zgodovine glasbe. Poglobljen sistematični študij slovenske glasbene zgodovine, povezan nenazadnje z njenim pedagoškim delom, jo je spodbudil k pisanju knjig Slovenska glasba: 1848–1918 in Slovenska glasba: 1918–1991.
Knjiga Slovenska glasba 1848–1918 je strnjen prikaz glasbene preteklosti na Slovenskem, ki temelji na sintezi zapisov in dognanj različnih raziskovalcev, nastalih v petih desetletjih po objavi temeljne Cvetkove študije z naslovom Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem. Avtorica je relativno mnogoštevilno muzikološko in drugo literaturo izbrala in izsledke sodobnih spoznanj kritično povezala z lastnimi dognanji v avtorsko glasbeno-zgodovinsko pripoved, ki jo je vpletla v kulturni in družbeni kontekst časa. Na ta način je odstrla različne vidike glasbenega ustvarjanja in poustvarjanja ter ponudila smernice za njuno vrednotenje. Strokovnjakom knjiga ponuja sintetični vpogled v današnje védenje o slovenski glasbeni preteklosti in jih z obsežnimi opombami in navedki usmerja k virom in relevantni sodobni literaturi. Ena izmed odlik knjige je prav gotovo tudi njena »uporabnost«. Pripoved je pisana v bralcu prijaznem jeziku, saj je namenjena, kot je avtorica zapisala v predgovoru, tudi širši javnosti.
Obdobje od prve vojne do praga današnjega časa še ni bilo deležno tako celovitega prikaza, kot ga ponuja knjiga Slovenska glasba 1918–1991. Ta je zaradi bližine časa, ki ga obravnava, in posledično manj obsežne ali celo odsotne literature avtorici narekovala drugačen pristop. Poleg kritičnega upoštevanja objavljenih specialističnih raziskav se je dr. Koterjeva za čas po letu 1970 oprla na primarne vire in na številne avtobiografske zapise. Kot je sama poudarila, je sodobno glasbeno ustvarjalnost osvetlila tudi na podlagi pripovedi njihovih ustvarjalcev, sodobnih, še živečih skladateljev. Nedvomno bo njena zgodovinska pripoved pomembno zaznamovala naslednje rodove preučevalcev glasbene zgodovine.
Glasbeno-zgodovinski pregled, ki je sistematično prikazan v omenjenih delih, pomeni zagotovo velik doprinos širšemu strokovnemu prostoru, zato ji Slovensko muzikološko društvo za monografiji Slovenska glasba 1848–1918 in Slovenska glasba 1918–1991 podeljuje Mantuanijevo priznanje za leto 2014.