Mantuanijevo nagrado je prejel dr. Borut Loparnik. Védenje, sporočilnost in vseživljenjsko iskanje resnice so postulati iz katerih izrašča udejanjenje dr. Boruta Loparnika: muzikologa, raziskovalca, zgodovinarja, publicista, kritika, urednika in profesorja.
Loparnikova pot ni bila niti enosmerna niti uhojena. Bil je namreč tiste vrste muzikolog, ki je stroko uveljavljal zunaj strokovno varnih in zavarovanih okolij.
Zgradil je temelje dvema nacionalnima ustanovama. Bil je prvi urednik 3. programa tedaj Radia Ljubljana ter tu utiril prostor mnogim glasbenim oddajam s področja umetnostne glasbe. Odločilen pečat Loparnikovega dela pa ima tudi Glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Vodil jo je kar šestnajst let z neprecenljivo vnemo za zbiranje, urejanje in skrbno hranjenje slovenske glasbene dediščine.
Dr. Borut Loparnik stroke ni uveljavljal le znanstvenoraziskovalno pač pa tudi publicistično. Kot pronicljiv poznavalec razmer in stanja takrat aktualnega domačega glasbenega življenja je vselej nastopal kot izviren, z današnjega vidika celo referenčni pričevalec glasbe in z glasbo povezanega življenja, še posebej takratne nove glasbe osrednjih jugoslovanskih glasbenih prizorišč. Loparnikovo ostro pero usidrano v jasnem umu, vodenem s trezno in utemeljeno argumentacijo se ni nikoli prilagajalo všečnemu, pričakovanemu, želenemu, kompromisnemu, “domačijskemu”, kaj šele povprečenemu in banalnemu. Pisec, kronist, analitik, mislec in kritik, globoko načelen, strokovno brezhiben, nedvoumen in dosleden, je nastopal odprto in iskreno, vselej zvest svoji notranji resnici, četudi za ceno lastnega uspeha.
S svojimi zapisi je širil dimenzije publicističnega obzorja, ki so ga utemeljile močne skladateljske in glasbeniške osebnosti medvojnega časa. Prav zato ga imamo lahko za legitimnega nadaljevalca medvojne glasbene publicistike.